03.12.2020, Berlin
Živela je nekoč nekdaj, ki je zdaj, ena gospa, ki je punčka bila z imenom Ljica in imela je vedno prav. Vendar ta *prav* ni imel veze z navadnim, pravnomočnim in tako zelo uradnim pravnim prav, temveč je bil ta *prav* prav pravljičen. Bila je borka za Pravice in Pravljice. Ste vedeli, da pravljice skrivajo v svojem črko-/sliko-pisu skrivnosti in spoznanja, ter modrosti iz Pradavnin, ki jih prinesemo s seboj na svet, in pozabimo, ko začno *zares*živet na naši Zemlji ? In ta *zares* živeti je pravzaprav le slepilo, *Maya*, kot modro povedo bratje in sestre z daljnega Vzhoda poskušajoč dotakniti se Srca Bivanja in Bivajočih. Je *le* obleka iz kože, kosti in organov… da jo negujemo, telovadimo, učimo in … Ljica se je popraskala po glavi in zamislila. “hm, kaj nam bo ta obleka? Še k čistilnici je ne morem nesti in ko odidem, takisto ona gre in se ne vrne. V bistvu je nepredstavljivo bolj minljiva, kot pa ti in jaz… dasiravno se ji posveča toliko pozornosti, časa, preko nje se telovadi človeka, zatira, povzdiguje, neguje in nateguje, vse preko obleke, kože in snovi in ko človek trpi se na slednji vidi, in ko je človek dober – žari in ko slab, obleka kaže to sočloveku v znak.” Notranji organi, pa tako, kot so sami pozicionirani, negujejo interier, da bi eksterier sploh obstal.. zatorej, če hočeš resnično videti, glej s srcem, kot pove Mali Princ. Oči so srce obleke. Ob – vleka ob -leka.. venomer ob- človeku. Včasih lahkotna in divina (božanska), kot jutranji sij; drugič težka in utesnjena, kot zapor. Akrobatsko odtegni spone in se Spomni.
” vzvrat. Le redko kdo ve, in tisti , ki ve.. ne-ve.”
04.12.2020, Berlin
Spomni se Sebe in si zaupaj. Ni človeka na tem planetu, ki bi ti lahko velel kaj storiti in kaj ne. Vse so le približki in poskusi. Seveda si lahko pomagamo in si pomagamo s srčnimi besedami in tistimi iz glave; vendar si ti sam tisti, ki nosi čarobno paličico. Četudi je ne vidiš, je tam; tako kot možgan.
“Kaj pa, ko mi je težko?”, se vpraša Ljica, takrat sem pa res sama. Takrat se spomnim, da sem sam-samcat, najlažje v gneči, gužvi in mnogoštevlični družbi osebkov, z drugačno programsko opremo. Samota s samim seboj je v primerjavi s samoto v družbi, pravi balzam. Sinjemodra blazina, ki te ovije in šepeče mir, Mir in skrivnosti žir.
Ni črno -belo. Opazovala sem prijatelje in druge ljudi, ko jim je težko in takrat sem vedno našla besedo, dve modrosti in sočutja in podala Besede, da se vozel razrahlja in odveže. No, skoraj vedno. Tovrstne teže so naše šole, prave Šole, šola Univerzuma in ne na Zemlji postavljena šola – šolski sistem, ki je sintetično združil in razporedil znanja in Spoznanja. Ne pravim, da ta šola šolskega sistema ne koristi, nasprotno, seveda koristi in lahko pomaga, če se le ne vrti vse okoli njene majave osi in je v podporo Spoznanjem Univerzuma. Vsi smo rojeni učenci Mistike, vendar slednjo pozabimo, če je ne negujemo. Knjige, knjige, knjige so pomagalo in raztez preko časovne osi Zemlje. S knjigami se resnično lahko podpremo in spočijemo svoja razmišljanja, dvome, na polju besedil so-človeka in ljudi. Kako je to čarobno in lepo, ta naša skupna zavest, naše skupno (odrasli radi rečejo) kolektivno nezavedno. Neža vedno! To pomeni, da prihajamo do podobnih spoznanj, idej in izumov, vprašanje je, katero izmed teh bo zapisano prej in podano naprej, kot priznan izum, kot priznana ideja in plasirana v šolski sistem?
Tako, kot šola je tudi služba zarisana v linerno os. Hahaha, linearno, da nam je lažje. Saj se človeku, kar zvrti od prostranosti in mistične zavozlanosti stanja; preprosto biti živ. Nam otrokom, pa razlagajo, kako je treba živeti.. oh, ne, brez pojasnjevanja je jasno in s strani okolja diktirano, kako in kaj. Najprej v vrtec, potem v osnovno šolo, potlej naprej v veje izobraževanj in usposabljanj in nato poroka in otroci in, ko prideš v trgovino, se reče dober dan in ko odideš nasvidenje in, in , in .. ničkoliko “pomagal”, da lahko preživimo in da se znamo vesti in dostojno obnašati in bla, bla, bla, bla. Ravno prav in ravno toliko, da izgubimo stik s seboj in Zemljo in da se premikamo naokoli, kot zombiji, gledajoč v telefone in ne v soljudi. Zombiji niso le izmišljotina fantazije za grozljivke, temveč resna in žalostna dejstvenost danesDana. Ne (do)pusti si, da te zombi (pre)vzame in da postaneš zombi sam. Kako? Tako: smej se, (po)glej človeku v oči, dihaj in bodi srčno ti. Občutljivost je senzibilnost in nikomur je ne dam, saj tako so moje antenice na preži. Kot ostala čutila, ki so obče priznana in otipljiva, kot oči, ušesa, koža,.. so Čutila antenic, nevidna in istočasno najmočnejša, najbolj dojemljiva. Le dopusti svoji sensitivnosti spoznanje, da je moč in ne mevžavost.
in kaj je skrito v pravljicah? Pra-vica.
Za Vest. Jaz sem za vest in dobrohotnost, dobro ~ hotnost. Ljica je srečala medveda. Prav prijaznega in prikupnega na pogled, vendar jo je krepko opekel v preteklosti in še zmerom se mu to vidi na očeh.. no vsaj Ljica ni uspela spregledati tega hreščanja *šuma* v pogledu. Medved je bil izjemno radodaren in istočasno nečimern. Resda je želel pomagati, pa vendar se je venomer ujel v svoj +program+ sebi ugoditi. Že tako se rado medvedom dogodi, da s šapo zamahnejo v med in zbijejo vse okoli vsenaprevprek. Medved je prihajal iz velike družine. In to veliko, si boste msilili po številčnosti, ampak, nak, iz velike pravim, ker so bili njegova mama, oče ddedek, babica in brat tako konkretni, izredno pametni in glasni medVedi, da so bili poznani daleč naokrog.
09.12.2020, Berlin
In kakopak, njegova je obveljala. Saj je rad načtoval na načim, takoj vam povem kakšen. Pride na obisk in vpraša, če se strinjamo s tem in tem in onim in ko se je Ljica odzvala na vprašanje z dvomom in drugačnim predlogom, je medved povedal, da tako pač ne bo šlo, žal. Hmm, je pomislila Ljica, le zakaj vprašuje potlej, če je že vse določeno? Ja, mnoge mestne živali so v tem stoletju imele težavo z razločevanjem med vprašati in komunicirati; med samo-govorom in dia-logom. glej ga zlomka, pa ravno s komunikacijo.. mar nimajo telefonov, elektronske pošte, socialnih omrežij,.. ? si je rekla Ljica in preverjala, če je to res monolog, ali je slučajno še kakšno bitje okrog? … pa jo je preblisnilo, ha!, to je torej ta bolezen, ki razsaja in katere zdravila na vidiku še ni. Najbolje da pričnemo z vajami ogledal. Zdravih ogledal in ne konkavnih ali konveksnih, ki spačijo pogled. ..celo pogled srca.
okno je priprto
11.12.2020, Berlin
groza, premiki vse smeri, briše, riše, mede, ko sneg še ne zamede. Igre skrivalnic in skrinostnih izginotij črk. Kam ste šle? Je morda kriv program, aka. WordPress, ali kakšna druga skrivnostna sila vsebinsko gramatikalne korekcije, lektorstva? Vse, le da nisem jaz. Saj se spomnim ctrl. in s.. Ampak ne, ne posluša me. Eh, najverjetneje bo to kar nezavedna samocenzura, MS style.
Ljica je pogledala skozi okno in opazila, da se vrane zbirajo v letu in kličejo na sestanek, vikend sestanek okrožnih vran z naslovom, Le kaj storiti s človekom v teh kumrnih časih? “Upam, da mi bodo dovolile, da prisluhnem njihovim razmišljanem in spoznanjem.”
17-12-20 how can we, as individuals, contribute to society and make the world a better place?
14.01.2021, Berlin
Všeč mi je ta “štiheljc” na 1 v 2021. Dovolj ponavljan, uberimo pot navzgor in noter. Neprestana ponavljanja, ne presta…” pa tako bi se mi prilegla”, pripomni Ljica. Že od lanskega leta in predlanskih let, razmišlja o družini medvedov in njih glasne taktike podukov. Tako podobni, pa tako različni. Da bi spoznala njihova srca, si je iz javorjevih listkov ustvarila ušesne čepke, se usedla na mahova tla sredi svojega gozdnega domovanja, zaprla oči in priluhnila. Prisluhnila srcu sporočilnosti medvednjih besed. Sporočila, pa še tako čista, modra in kristalna, se izjemno rada oškrtnejo, popačijo in izgubijo svoje sebsvo še preden pridejo do naslovnika. Zatorej je Ljica ubrala pot Javorjevih čepkov. Na ta način je želela preprečiti morebitno nesrečo in bolečino. Saj je Ljica nedavno z ModrecOhm uvidela, kako obrača vsebine in zablodi v misli, kako bi bilo lažje, če je ne bi bilo.. Kdaj, oh kdaj je zrasla ta misel uničujoča in na kakšnem polju? Na polju nesreče egovih domovanj, razloži ModrecOhm. Veš, medvedom se rad pokvari filtersko grleni vrat glasilk. Nekaj časa spijo svoje zimsko spanje in na lepem privre na plano, kot vulkan in potres. Sluti se potres, sestre kače zaznajo tresenje še predno se dogodi, tako tudi gozdne živali in nasploh vse živali planeta, ene bolj, druge manj, poslušajo znake, ki nakazujejo eksplozijo… Le da to ni del šolskega, niti študijskega programa na nivoju institucij, temveč so za to potrebne le oči, ušesa, čutila, srca, zaupanje et voila. Zatorej ne bodi zombi. Duše nikar. nikdar.
15.01.2021, Berlin
Poplesava vetrc snežinke v plesu vseh smeri.
“Solidarnost, ki je druga plat pravičnosti, je nekaj, česar ne moremo v nedogled privatizirati, in zdajšnja doba se solidarnosti očitno odreka in nekam nerazumljivo prisega na pojem tolerance.” Dialektika reflekcijskega zagona,Toth, C., str. 32
“Razčaran intelektualec”
Za to razčaranost je značilna izrecna depolitizacija, ki je tako očitna, da se zahodni intelektualci zavestno odločajo za t.i. estetizacijo, kajti zdaj popularna kultura razlik, duh diference (toleranca) in ne več včerajšnje totalitete, identitete (ideja organizirane solidarnoati) “raztaplja politiko v estetiko” prav tam. str.37
THAUMAZEIN
18.01.2021, Berlin
Kolesje vrti, vrti, v rti, v riti.
obrača, ob rača in ob racah odraca.
kako ponosen je človek, ko vzame sebe v roke in se vleže spat utrujen….
u-v-trjen, vadi smoter vsakdan. smrt je kolutanje v kolutu neznanem, brez znanega konca..no, skoraj in predvsem do neke mere neznanega.. konca.
in potlej? in jutri? da capo al fine.
pa smo spet pri Sizifu.
28.01.2021, Berlin
Na zeleni trati sta si pot prekrižali Raca Tolle in Labod Dar. Dolgo časa te že nisem videla, zagaglja Tolle in Dar se ji nasmehne v pozdrav, ter pripomni, res je povej mi, kje se kaj sučeš zadnje čase? Tolle prične vzneseno razlagati, da je okrasila posušene veje in shirane prebivalce gozda s pentljami, da bodo lepše izgledali in da se jih mimoidoči ne bi ustrašili oziroma, da jih razgled nad žalovanjem gozda ne bi odvrnil sprehoda.