03.12.2020, Berlin
Živela je nekoč nekdaj, ki je zdaj, ena gospa, ki je punčka bila z imenom Ljica in imela je vedno prav. Vendar ta *prav* ni imel veze z navadnim, prevnomočnim in tako zelo uradnim pravnim prav, temveč je bil ta *prav* prav pravljičen. Bila je borka za Pravice in Pravljice. Ste vedeli, da pravljice skrivajo v svojem črko-/sliko-pisu skrivnosti in spoznanja, ter modrosti iz Pradavnin, ki jih prinesemo s seboj na svet, in pozabimo, ko začno *zares*živet na naši Zemlji ? In ta *zares* živeti je pravzaprav le slepilo, *Maya*, kot modro povedo bratje in sestre z daljnega Vzhoda poskušajoč dotakniti se Srca Bivanja in Bivajočih. Je *le* obleka iz kože, kosti in organov… da jo negujemo, telovadimo, učimo in … Ljica se je popraskala po glavi in zamislila. “hm, kaj nam bo ta obleka? Še v čistilnico jo ne morem nesti in ko odidem, takisto ona gre in se ne vrne. V bistvu je nepredstavljivo bolj minljiva, kot pa ti in jaz… dasiravno se ji posveča toliko pozornosti, časa, preko nje se telovadi človeka, zatira, povzdiguje, neguje in nateguje, vse preko obleke, kože in snovi in ko človek trpi se na slednji vidi, in ko je človek dober – žari in ko slab, obleka kaže to, sočloveku, v znak.” Notranji organi, pa tako, kot so sami pozicionirani negujejo interier, da bi eksterier sploh obstal.. zatorej, če hočeš resnično videti, glej s srcem, kot pove Mali Princ. Oči so srce obleke. Ob – vleka ob -leka.. venomer ob- človeku. Vačasih lahkotna in divina (božanska), kot jutranji sij; drugič težka in utesnjena, kot zapor. Akrobatsko odtegni spone in se Spomni.
” vzvrat. Le redko kdo ve, in tisti , ki ve.. ne-ve.”
04.12.2020, Berlin
Spomni se Sebe in si zaupaj. Ni človeka na tem planetu, ki bi ti lahko velel kaj storiti in kaj ne. Vse so le približki in poskusi. Seveda si lahko pomagamo in si pomagamo s srčnimi besedami in tistimi iz glave; vendar si ti sam tisti, ki nosi čarobno paličico. Četudi je ne vidiš, je tam; tako kot možgan.
“Kaj pa, ko mi je težko?”
se vpraša Ljica, takrat sem pa res sama. Takrat se spomnim, da sem sam-samcat, najlažje v gneči, gužvi in mnogoštevlični družbi osebkov, z drugačno programsko opremo. Samota s samim seboj je v primerjavi s samoto v družbi, pravi balzam. Sinjemodra blazina, ki te ovije in šepeče mir, Mir in skrivnosti žir.
Ni črno -belo. Opazovala sem prijatelje in druge ljudi, ko jim je težko in takrat sem vedno našla besedo, dve modrosti in sočutja in podala Besede, da se vozel razrahlja in odveže. No, skoraj vedno. Tovrstne teže so naše šole, prave Šole, šola Univerzuma in ne na Zemlji postavljena šola – šolski sistem, ki je sintetično združil in razporedil znanja in Spoznanja. Ne pravim, da ta šola šolskega sistema ne koristi, nasprotno, seveda koristi in lahko pomaga, če se le ne vrti vse okoli njene majave osi in je v podporo Spoznanjem Univerzuma. Vsi smo rojeni učenci Mistike, vendar slednjo pozabimo, če je ne negujemo. Knjige, knjige, knjige so pomagalo in raztez preko časovne osi Zemlje. S knjigami se resnično lahko podpremo in spočijemo svoja razmišljanja, dvome, na polju besedil so-človeka in ljudi. Kako je to čarobno in lepo, ta naša skupna zavest, naše skupno (odrasli radi rečejo) kolektivno nezavedno. Neža vedno! To pomeni, da prihajamo do podobnih spoznanj, idej in izumov, vprašanje je, katero izmed teh bo zapisano prej in podano naprej, kot priznan izum, kot priznana ideja in plasirana v šolski sistem?
Tako, kot šola je tudi služba zarisana v linerno os. Hahaha, linearno, da nam je lažje. Saj se človeku, kar zvrti od prostranosti in mistične zavozlanosti stanja; preprosto biti živ. Nam otrokom, pa razlagajo, kako je treba živeti.. oh, ne, brez pojasnjevanja je jasno in s strani okolja diktirano, kako in kaj. Najprej v vrtec, potem v osnovno šolo, potlej naprej v veje izobraževanj in usposabljanj in nato poroka in otroci in, ko prideš v trgovino, se reče dober dan in ko odideš nasvidenje in, in , in .. ničkoliko “pomagal”, da lahko preživimo in da se znamo vesti in dostojno obnašati in bla, bla, bla, bla. Ravno prav in ravno toliko, da izgubimo stik s seboj in Zemljo in da se premikamo naokoli, kot zombiji, gledajoč v telefone in ne v soljudi. Zombiji niso le izmišljotina fantazije za grozljivke, temveč resna in žalostna dejstvenost danesDana. Ne (do)pusti si, da te zombi (pre)vzame in da postaneš zombi sam. Kako? Tako: smej se, (po)glej človeku v oči, dihaj in bodi srčno ti. Občutljivot je senzibilnost in nikomur je ne dam, saj tako so moje antenice na preži. Kot ostala čutila, ki so obče priznana in otipljiva, kot oči, ušesa, koža,.. so Čutila antenic, nevidna in istočasno najmočnejša, najbolj dojemljiva. Le dopusti svoji sensitivnosti spoznanje, da je moč in ne mevžavost.
in kaj je skrito v pravljicah? Pra-vica.
Za Vest. Jaz sem za vest in dobrohotnost, dobro ~ hotnost. Ljica je srečala medveda. Prav prijaznega in prikupnega na pogled, vendar jo je krepko opekel v preteklosti in še zmerom se mu to vidi na očeh.. no vsaj Ljica ni uspela spregledati tega hreščanja *šuma* v pogledu. Medved je bil izjemno radodaren in istočasno nečimern. Resda je želel pomagati, pa vendar se je venomer ujel v svoj +program+ sebi ugoditi. Že tako se rado medvedom dogodi, da s šapo zamahnejo v med in zbijejo vse okoli vsenaprevprek. Medved je prihajal iz velike družine. In to veliko, si boste msilili po številčnosti, ampak, nak, iz velike pravim, ker so bili njegova mama, oče ddedek, babica in brat tako konkretni, izredno pametni in glasni medVedi, da so bili poznani daleč naokrog.
09.12.2020, Berlin
In kakopak, njegova je obveljala. Saj je rad načtoval na načim, takoj vam povem kakšen. Pride na obisk in vpraša, če se strinjamo s tem in tem in onim in ko se je Ljica odzvala na vprašanje z dvomom in drugačnim predlogom, je medved povedal, da tako pač ne bo šlo, žal. Hmm, je pomislila Ljica, le zakaj vprašuje potlej, če je že vse določeno? Ja, mnoge mestne živali so v tem stoletju imele težavo z razločevanjem med vprašati in komunicirati; med samo-govorom in dia-logom. glej ga zlomka, pa ravno s komunikacijo.. mar nimajo telefonov, elektronske pošte, socialnih omrežij,.. ? si je rekla Ljica in preverjala, če je to res monolog, ali je slučajno še kakšno bitje okrog? … pa jo je preblisnilo, ha!, to je torej ta bolezen, ki razsaja in katere zdravila na vidiku še ni. Najbolje da pričnemo z vajami ogledal. Zdravih ogledal in ne konkavnih ali konveksnih, ki spačijo pogled. ..celo pogled srca.
okno je priprto
11.12.2020, Berlin
groza, premiki vse smeri, briše, riše, mede, ko sneg še ne zamede. Igre skrivalnic in skrinostnih izginotij črk. Kam ste šle? Je morda kriv program, aka. WordPress, ali kakšna druga skrivnostna sila vsebinsko gramatikalne korekcije, lektorstva? Vse, le da nisem jaz. Saj se spomnim ctrl. in s.. Ampak ne, ne posluša me. Eh, najverjetneje bo to kar nezavedna samocenzura, MS style.
Ljica je pogledala skozi okno in opazila, da se vrane zbirajo v letu in kličejo na sestanek, vikend sestanek okrožnih vran z naslovom, Le kaj storiti s človekom v teh kumrnih časih? “Upam, da mi bodo dovoilile, da prisluhnem njihovim razmišljanem in spoznanjem.”
14,15/12 2020
Nasvidenje spoštovana, draga moja mentorica, Učiteljica, prijateljica, vzgled. Se srečava v vesolju ontoloških oblakov in konstelacij, da z mistiko podrgneva ta svet. z očmi opazovalca. deus ex machina. Nas(n)idenje. Cvetka.